Stanisław Lem: Gospodov glas

 

Profesor Hogarth obuja spomine na čase, ko se je pridružil skupini znanstvenikov, zbranih v tajnem in strogo varovanem puščavskem laboratoriju, da bi raziskali skrivnostni nevtrinski signal iz vesolja. Ob »zvezdnem pismu« se jim zastavlja več vprašanj: Kdo, če ta kdo sploh obstaja, je pošiljatelj tega sporočila? Kaj to »pismo« pomeni in s kakšnim namenom je bilo poslano? Bi lahko Zemljani poslani signal kako uporabili v praktične namene? Na prvi dve vprašanji učenjaki ne dobijo dokončnega odgovora. Poskusi rešitve tretje naloge jim sicer prinesejo več spektakularnih rezultatov, a tudi zaskrbljenost, ko zaslutijo, da bi informacija, vsebovana v signalu, človeštvo lahko pahnila v pogubo. 

 

Kaj je Stik kot tak? Da bi se lahko vsaj malo približali odgovoru, morajo znanstveniki vzpostaviti obsežno metaznanost o hipotetičnih »pošiljateljih«, o njihovih namenih in motivih za sporazumevanje, o jezikih, ki bi se jih dalo skonstruirati, itn. Ker o domnevnih pošiljateljih in semantiki »pisma« ne morejo izvedeti nič gotovega, se preusmerijo k tistemu, kar jim je dostopno – torej k človeku, njegovi kulturi in videnju sveta. A hipoteze o Stiku se opirajo zgolj na izkustvo Zemljanov: več kot o tem, kaj jim sporoča vesolje, izvedo o tem, kakšne so njihove osebne ali občečloveške predstave, želje in strahovi, ki se porajajo ob transgalaktičnem komuniciranju.

 

»Ničta točka«, na kateri se prične tok Hogarthovih misli, je izkustvo zla v samem sebi in ravnodušnosti sveta, ki se na to zlo noče odzvati s kaznijo. Na razvalinah vere v absolutni red se protagonistov individualni ethos kaže zgolj z močjo volje, ki se odloči za Dobro. Hogarth na »pošiljatelje« sporočila projicira sebe: tako kot on so spoznali Zlo, a so izbrali Dobro. Ta hipoteza ima predvsem etični smisel: povrne vrednost zemeljskemu tukaj in zdaj, hkrati pa nam daje upanje v prihodnost. 

 

Knjiga, ki za vselej spremeni bralčev pogled na svet, spozna(va)nje in vrednote.

Tatjana Jamnik

 

Stanisław Lem (1921–2006) sodi med svetovne klasike znanstvenofantastične literature. Rodil se je v Lvovu na Poljskem (danes Ukrajina). Zaradi druge svetovne vojne je prekinil študij medicine in pod nemško okupacijo s ponarejenimi dokumenti delal kot avtomehanik in varilec. Bil je tudi aktiven član odporniškega gibanja. Leta 1946 je izdal pesniški prvenec in prvo znanstvenofantastično besedilo, novelo Človek z Marsa. Pisal je znanstvenofantastične in detektivske romane ter kratke zgodbe, avtobiografske romane, futurološko-filozofske in literarne eseje, feljtone, pesmi, scenarije za radijske in televizijske oddaje, filmske scenarije, drame, pa tudi spremne besede in uvode v dela drugih avtorjev (mdr. bratov Strugacki in Philipa K. Dicka) ter knjižne recenzije. 

 

V slovenščino je bilo doslej prevedenih šest Lemovih romanov, Nepremagljiva, Magellanov oblak, Seneni nahod, Eden, Solaris in Gospodov glas, zbirke kratke proze Zgodbe o pilotu Pirxu, Zvezdni dnevnik Ijona Tihega in Kiberiada ter drama Mesečna noč.

 

Prevajalka Tatjana Jamnik (1976) je tudi pesnica, pisateljica, lektorica, učiteljica slovenščine kot tujega jezika, urednica in založnica. Leta 2009 je prejela priznanje za mlado prevajalko. Prevaja zlasti poljsko in češko prozo, poezijo in dramatiko ter besedila s področja humanistike.