Hubert Klimko-Dobrzaniecki: Islandski triptih

V svojih poetičnih novelah Hubert Klimko-Dobrzaniecki orisuje življenje na Islandiji, pri čemer v ospredje postavlja zgodbe priseljencev z evropske celine, ki so na otok prišli iskat srečo in boljše življenje, a so tam našli vse kaj drugega.

Hubert, pripovedovalec v noveli Rožin dom, je zaposlen kot negovalec v reykjaviškem domu za ostarele. Tu ni le zaupnik oskrbovancev, temveč pogosto tudi njihov zadnji spremljevalec in priča njihovega umiranja. Zgodba o starosti in ljudeh, pozabljenih od sveta in celo lastnih otrok, se polagoma preveša v pripoved o nenavadnem prijateljstvu med poljskim imigrantom in plemenito slepo starko Rožo.

Krýsuvík je islandska balada o preprostem, pridnem ribiču, ki gradi hišo, da bi si lahko ustvaril družino, in o usodi, ki kruto poseže v njegovo srečo in mu odvzame vse. Njegova prvorojenka Roža je od rojstva slepa. Drugorojena Karitas se rodi zdrava, a pade v gejzir. Potem ko mu umre še žena, ribič izgubi voljo do življenja. Skorajda mitična pripoved je bržkone zgodba o Rožinem otroštvu.

Uspavanka za obešenca je rekviem za Szymona Kurana, poljskega violinista in skladatelja, ki se je na Islandijo izselil leta 1984. Novela med drugim prevprašuje mejo med normalnostjo in norostjo. Szymon kroži med domom in psihiatrično bolnišnico, nekje vmes pa si skupaj prijateljema Hubertom in Hrvatom Borom v tujem okolju ustvari lastni svet, v katerem pomembno vlogo igra umetnost.

Klimko-Dobrzaniecki težke, tabuizirane teme obravnava stvarno in brez sentimentalnosti, pripoved pa zna zabeliti tudi z zdravo mero humorja, ki se napaja v hrabalovski tradiciji. Kljub distanci do obravnavanih tem pa vendar najbolj prideta do izraza sočutje in solidarnost, ki vladata v svetu njegovih junakov. Zgodbe protagonistov nas ves čas opominjajo, da smo vsi samo ljudje in da nam v resnici ni tuje nič, kar je človeškega. Vsak izmed nas na lastni koži izkuša radosti in tegobe usode, in prav to našim življenjem daje pečat edinstvenosti.

Skupna os novel ni le pisateljevo premišljanje o normalnosti in norosti, življenju in smrti, temveč predvsem o prijateljstvu in ljubezni, ki v naše življenje neopazno vnašata smisel.

Tatjana Jamnik

Piše romane, novele, kratke zgodbe in knjige za otroke. Med drugim je izdal kratkoprozne zbirke: Postaja Bieława Zachodnia (Stacja Bieława Zachodnia, 2003), kasneje izdana z naslovom Norec (Wariat, 2007), Pornodelikatese (Pornogarmażerka, 2013) ter Gender za domače potrebe in druge zgodbe (Gender domowy i inne historie, 2018), novele: Rósin dom, Krýsuvík (Dom Róży. Krýsuvík, 2006) in Uspavanka za obešenca (Kołysanka dla wisielca, 2007; slov. Islandski triptih, 2021) ter romane: En. Dva. Tri (Raz. Dwa. Trzy, 2007), Prve reči (Rzeczy pierwsze, 2009), Bornholm, Bornholm (2011), Grki umirajo doma (Grecy umierają w domu, 2013), Preparator (2015), Osamljenost (Samotność, 2015), Zapustiti Islandijo (Zostawić Islandię, 2016) in Tatovi bezga (Złodzieje bzu, 2019). Napisal je tudi knjigo za otroke z naslovom Bangsi (2012). Poleg tega snema kratkometražne filme.

Prevajalka Tatjana Jamnik (1976) je tudi pesnica, pisateljica, učiteljica slovenščine kot tujega jezika, lektorica, urednica in založnica. Leta 2009 je prejela priznanje za mlado prevajalko, 2019 pa še Sovretovo nagrado. Prevaja zlasti češko in poljsko prozo, poezijo in dramatiko (A. Berková, R. Denemarková, E. Bondy, L. Fuks, J. Katalpa, M. Urban, P. Brycz, J. Němec, A. Bolavá, I. Myšková, R. Sikora, P. Zelenka, J. Malík; S. Lem, M. Witkowski, D. Masłowska, J. Franczak, P. Bednarski, A. Tuszyńska, A. Wiedemann, M. Fertacz, A. Jakimiak) ter besedila s področja humanistike.

Prelistaj knjigo:

• odlomek
• kazalo

Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.