Primož Repar Dar osebe: O družabnosti

Primož Repar
Dar osebe: O družabnosti – via nova pravda
Spremna beseda: Cvetka Hedžet Tóth
Uredila Dejan Aubreht, Klara Vulikić
Jezik: slovenščina
Št. strani: 487
Format: 148x210 mm
Vezava: mehka
Založba: KUD Apokalipsa
Leto izdaje: 2020
Zbirka: Posebne izdaje, 64
ISBN 978-961-7054-30-9

Pričujoče delo Primoža Reparja je nadaljevanje knjige Dar osebe: Kocbek, Gosar, Krek – via nova pravda, ki je pri KUD Apokalipsa izšla leta 2019. Če se je avtor v prvem delu te dvodelne knjige ukvarjal predvsem z življenjem in delom treh slovenskih krščanskih socialistov, smo v drugem delu priča nič manj kot poskusu utemeljitve etike politike ljubezni kot »novo videnje« in »občevalno inovacijo«, kar lahko razumemo ne samo kot nadaljevanje prvega dela knjige, temveč kot sintezo življenjskega in filozofskega angažmaja dejavnega kristjana Primoža Reparja, katerega delo je v mnogočem zavezano eksistencialni misli Sørena Kierkegaarda. Slednji je, kot vemo, v osrčje svoje filozofije postavil kategorijo Posamičnika, ki je Repar ne razume kot kakšne bolj ali manj izolirane entitete ali nedeljive individualnosti, temveč v njej vidi možnosti eksistencialne komunikacije, tj. bivanjskega občevanja. Če se torej etika bivanjskega občevanja po eni strani navezuje na ključno kategorijo Posamičnika, brez katere ne moremo razumeti novega reda »družabnosti«, kot ga ima v mislih avtor, pa smo po drugi strani nemara priča etiki, ki spominja na kantovsko praktično etiko. Četudi v pričujočem besedilu morda ne bomo našli neposrednega soočenja s Kantovo etiko, je kljub temu moč čutiti očitek »neživljenjskosti« kategoričnega imperativa. Kot vemo, je največji ugovor Kantovemu kategoričnemu imperativu ravno formalizem in neživljenjskost: Kant namreč kategorični imperativ formulira brez navezave na kakšno »vsebino«, tako da lahko etično in nepatološko (v kantovskem smislu) delujemo samo takrat, ko je volja določena s čisto formo zakona: Deluj tako, da bo maksima tvoje volje hkrati načelo obče zakonodaje. Etično dejanje v kantovski etiki je torej samo dejanje zaradi dejanja samega, ko se subjekt ne ozira na svoje sebične interese, želje in dobrobit. Brž ko se za dejanjem skriva neki »motiv« ali interes, to ni več etično dejanje, zaradi česar so Kantovi kritiki tej etiki očitali rigoroznost in prezahtevnost. Četudi se Repar sicer zoperstavlja »neživljenjskosti« kantovske etike, pa njegova »politika ljubezni« z njo nemara ne prekinja, temveč jo kot kristjan nekako »nadaljuje«: na mesto »praznine« kantovskega moralnega zakona postavi »ljubezen-do-bližnjega«, ki je ne razume kot eros, philia ali agape, temveč se za označitev ljubezni, na kateri naj bi temeljilo etično dejanje, vrne h Kierkegaardovemu maternemu jeziku: danščini. Ta namreč pozna dva izraza za ljubezen: Elskov, ki pomeni prednostno ljubezen, denimo prijateljstvo ali zaljubljenost, ki ju lahko uvrstimo v kantovsko patologijo; in Kjœrlighed, ki označuje neprednostno, brezinteresno, pravo krščansko ljubezen do bližnjega, ki je osnovana na zanikanju vseh posebnosti, partikularnosti in samoljubja. Edinole bližnjik, očiščen vseh posebnosti, je lahko objekt nerednostne ljubezni, s čimer se tudi Repar ne more izogniti neki »prezahtevnosti« ki smo ji bili priča že pri kantovski etiki. Vendar to še ni vse: vsa stvar se dodatno zaplete, ko nas avtor sooči z dansko besedico Salighed, ki je notorično neprevedljiva. Čeprav jo navadno prevajajo kot »sreča«, »večna sreča« ali »blaženost«, nas avtor (ki je med drugim tudi prevajalec Kierkegaarda iz danščine) opozarja, da Salighed implicira dva pomena: blaženost in blaznost. Že Abrahim H. Khan, nemara edini, ki je tej besedici posvetil knjigo, je namreč v njej zaznal tako rekoč glavno občutje, ki je v kierkegaardovski etiki, na katero se opira Repar, še dovoljeno, da ne prestopimo na stran prednostne ljubezni in s tem v kantovsko »patologijo«? Če se torej v Kantovi etiki ne smemo ozirati na svoja nagnjenja, čustva ter interese in moramo dejanje, če naj delujemo etično, storiti zaradi dejanja samega (»brezčutno«, tako rekoč kot avtomati dolžnosti), pa je, kot se zdi, v Reparjevem etičnem horizontu dovoljeno vsaj eno (»nepatološko«) občutje, ki lahko spremlja etično dejanje: Salighed. Ta, kot smo videli, implicira tako blaženost kot blaznost, tako srečo kot norost, a vendar lahko zatrdimo, da gre za en sam, a kompleksen občutek, za katerega še nismo našli ustreznega prevoda. In če lahko morda za kantovsko etiko rečemo, da je »blazna«, kolikor se nemara nihče med živimi ne ravna v skladu z zahtevo, ki jo pred nas postavlja kategorični imperativ, lahko rečemo, da nas Repar s konceptom Salighed, tudi če nismo kristjani, vzpodbuja, naj se nikar ne pustimo ujeti v primež splošne demoralizacije človeka, temveč da moramo biti vsaj malo blazni, če naj se vsaj za trenutek nadejamo blaženosti, kratkotrajne sreče in predvsem – da ne delujemo samo v skladu z zakoni in predpisi, ki očitno veljajo samo za nekatere, da torej ne delujemo, če naj spet prikličemo Kantove besede, samo v skladu »z dolžnostjo«, temveč iz »dolžnosti« (ko storimo etično dejanje zaradi dejanja samega). V tej drobni, a pomembni razliki se namreč že lahko skriva poziv k državljanski nepokorščini, h kateri nas, kot se nam včasih zdi, napeljuje tudi Repar, ki s politiko ljubezni meri na neprednostno ljubezen do bližnjega, v kateri izginjajo vse medsebojne razlike, vendar ravno to izginotje partikularnosti in posebnosti predstavlja pogoj, kako lahko iz edninske in preferenčne oblike »Ljubi svojega bližnjega!« dobimo množinsko obliko: bližnjike, za katere si želimo, da bi delovali tako, kot bi morali delovati mi sami. Tudi Repar nas namreč tako kot Kant vzpodbuja: moramo, ker moremo.

Dr. Dejan Aubreht

Dr. Primož Repar (1967) je študiral filozofijo in zgodovino na Filozofski fakulteti, kjer je doktoriral iz filozofije. Je pesnik in filozof, piše pa tudi eseje in prevaja, je vnet raziskovalec in prevajalec danskega filozofa Sørena Kierkegaarda iz izvirnika ter od ustanovitve 2013 direktor Srednjeevropskega raziskovalnega inštituta Søren Kierkegaard Ljubljana. Leta 1994 je s sodelavci ustanovil založbo KUD Apokalipsa ter istoimensko kulturno revijo, ki jo ureja. Od takrat je izšlo 20 njegovih knjig doma in v tujini. Tudi v Daru osebe se filozofska govorica prepleta s pesniškimi prvinami v nagovarjanju neizrekljivega in transcendentnega. Vitez alkimije srčnega utripa razmišlja o sodobnem svetu ter potrebi po bivanjskem zaobratu v dialogu s pogledi Kreka, Gosarja in Kocbeka. To misel nadaljuje s svojo eksistencialistično etiko in kri(p)tiko časa ter v dialogu z obstoječim filozofskim izročilom (pa tudi glasbo Deep Purple). Tu je skrivnosten namig na haiku, stvariteljstvo na razdalji med osebnim in božjim, neke vrste duh naravnost. Čez zgodovino segajoča kretnja je tu na svojem ljubečem mestu iskanja ljubezni in pravičnosti ter boja za človekovo osebno dostojanstvo.