Taja Kramberger: Mobilizacije / Mobilisations / Mobilizations / Mobilitazioni

Taja Kramberger
Mobilizacije / Mobilisations / Mobilizations / Mobilitazioni
Prevedli David Jauzion-Graverolles, Drago B. Rotar, Anne Talvaz, Ana Jelnikar, Michele Obit
Jezik: slovenski, francoski, angleški, italijanski
Število strani: 166
Format (mm): 210x147
Vezava: mehka
Založba: KUD AAC Zrakogled
Leto izdaje: 2011
Zbirka:  Mobilizacije
ISBN 978-961-93099-1-9

Taja Kramberger spada med tiste pesnice in pesnike, za katere je poezija (podobno kakor druge vrste govoric: likovna, znanstvena, esejistična …) pomembna transformativna sila, ki ima s svojimi spoznanji moč preoblikovati družbeno realnost. Na vprašanje, kaj jo v poeziji zanima, avtorica odgovarja: „V prvi vrsti socialna občutljivost, razsežnost človeškega, vsakdanjega in obenem z njo zvezana intelektualna prodornost; ta kombinacija je najbolj eksplozivna. Dotakne se me poezija, ki ima subverzivni potencial, ki razklene obzorje, a ne kot trenutna iskra, bežen navdih za nekaj verzov, ampak kot temeljna, ireverzibilna spoznanja, ki spoznavno – skozi različne transformacije in njihove sprotne refleksije – zdržijo napetost skozi vso zbirko, konec koncev skozi ves opus, saj je zadaj horizont mišljenja, premišljenega, ne pa neukrotljivi gejzir nezavednega. Navdih je sicer povod za pesem, ne more pa je nositi, če za njim ni še vrste drugih kategorij, angažmajev in vednosti.“ Naslov Mobilizacije se navezuje na prisilno mobilizacijo v nemško vojsko, ki je med drugo svetovno vojno doletela avtoričinega očeta, zbirka pa skozi individualno osebno in telesno izkušnjo transformira ta pojem in ga razširja na različne segmente družbe.

Taja Kramberger se je rodila leta 1970 v Ljubljani (Slovenija). Je pesnica, prevajalka, doktorica zgodovine in zgodovinske antropologije, angažirana v javni sferi. Trenutno živi v Franciji in dela v poljih literature in družbenih znanosti. Med letoma 1997 in 2006 je bila prejemnica več štipendij Ambasade Republike Francije v Sloveniji, École des hautes études en sciences sociales – Centre des recherches historiques (EHESS–CRH), Maison des sciences de l’homme (MSH). V študijskem letu 2002–2003 je bila pol leta junior fellow na Collegium Budapest–Institute for Advanced Study. Sodelovala je na več raziskovalnih projektih in mednarodnih kolokvijih, nekatere je pomagala soorganizirati (npr. 2002: »Teritorialne in imaginarne meje na Balkanu od antike do današnjih dni« v skupni organizaciji ISH, Ljubljana, in EHESS, Pariz; 2008: »Zgodovina pozabe« v skupni organizaciji UP FHŠ & UP ZRS, Koper, in AUF, Montréal).

Prevaja znanstvena (Pierra Bourdieuja, Loïca Wacquanta, Michela de Certeauja, Lucette Valensi, Anne-Marie Thiesse, Rolanda Barthesa idr.) in literarna dela (poezijo, prozo, otroško literaturo) iz francoščine (Gao Xingjian, Tahar Bekri, Joel Pourbaix idr.), angleščine (Gertrude Stein, Lucy Coats, Dionne Brand, Hiromi Goto, June Jordan, Muriel Rukeyser, Audre Lorde, Taslima Nasrin, Adrienne Rich idr.), italijanščine (Michele Obit) in španščine (Roberto Juarroz, Roque Dalton, Otto Rene Castillo, Claribel Alegria idr.).

Več na njeni internetni strani: http://tajakramberger.wordpress.com/

PESEM ZA TISTE, KI SI JO ZASLUŽIJO

I.

Zares je to pesem samo za tiste, ki
si jo zaslužijo:

pesem za tiste, katerih črte na podplatih so
legende, prepisane
s starih zemljevidov, z vsako
netočnostjo ali zabrisom
zgodovinsko preoblikovane, znamenja, ki
jih danes vidimo kot gorske verige, speče
na velikih tektonskih prelomnicah;

pesem za tiste, ki jih ni mogoče preprosto
razstaviti na komponente, ne da bi
terjal ugrez lastne doline, pesem
za vse tiste, ki so
se samorazstavili in so
deljivi le s seboj ali z enakovredno ljubeznijo;

pesem za tiste, ki so sklenili premirje s svojimi
ruševinami in jih ne podstavljajo drugim, ki
nikdar ne šepetajo v uho zgodovine
in se v zadregi ne prestavljajo z noge na nogo,
pesem za tiste, ki so nekoč dihali s sapo, ki je
bila blato in je bila lava, ki je bila
kamen in je bila pepel;

pesem za tiste, skozi katerih roke
je šlo črnilo kot hudournik in je struga
dokončno oblikovala bregove;

pesem za tiste, skozi katerih telo je šlo mrzlo
drhtenje mravelj in križarska vojska
tujih verzov in na koncu novo življenje,
drugačna beseda in drugo telo,
ki je ljubezen in je nepopustljivost.

II.

Pesem za tiste, ki nikoli niso poteptali trave, da
bi videli, v kakšni prsti raste, za tiste, ki ne slonijo
na tujem ali zamolčanem glasu v
bojazni za svoje krpe zemlje –
za kraljestvo na konici zobotrebca.

Ne za tiste, ki bingljajo s kislih borovcev oholosti,
ne za podhranjene in preobjedene, ki
pol življenja skrivoma prištevajo tuje kitice k svojem manku in
v naslednji polovici odštevajo prirastek tuje bilance od svoje;
ne za mučenike, naveličane poete,
ali tiste, ki
baje nekoč bodo, pa nikoli zdaj še niso,
o mizerabilija, ne za
plutovinaste zamaške, ki se zabašejo v grlo steklenice,
se tam zdrobijo in pokvarijo vrhunsko vino.

Ta pesem je tukaj in zdaj in
je samo za tiste, ki si jo zaslužijo;
za tiste, ki jo tukaj
in zdaj razumejo, ne za tiste, ki jim bodo
posamezne besede začele svetiti
v prasketajoči temi čez 30 ali 90 let
ali še kasneje, ko bom razpršena povsod
in nikjer tako živa in polna
življenja, kot danes.
Ne za tiste, ki naskakujejo večnost in
poskrbijo, da se iz nje ob točno določenih
intervalih smetarjev ali eksekutorjev
na smetišče pozabe zmeče druge,
močnejše in bolj temeljne glasove.
Je m’en fous. Ha!

III.

Treba je z glavo skozi zid in
pri tem ne vedeti, kdaj se bo zid pojavil,
in ne, ali je glava dovolj trpežna.
Ne skozi stiropor z baklo v roki,
ne skozi priprta vrata, ki jih je nekdo
priškrnil in jih varuje, ne z
zaveznikom ali v paru, ne
skozi koeficient vode
ali medu, ne
bos po rosnem mahu ali žerjavici
s pogledom, uperjenim v zvezde, ne.
Ne zadostuje.

Vse to pride kasneje.
Treba je iti s svojo glavo skozi časovni zid besede
iz najtršega betona in na drugi strani ven –
ker samo v primeru, če kaj ostane,
samo, če res kaj ostane –
je ta pesem tudi zate.