Jerzy Franczak: NN

Jerzy Franczak
NN
Prevedla Tatjana Jamnik
Jezik: slovenščina
Št. strani: 176
Format: 129x198 mm
Vezava: mehka
Založba: KUD Police Dubove
Leto izdaje: 2024
Zbirka: Eho, 30
ISBN 978-961-7020-85-4

Deževna noč v Krakovu. Trije naključni mimoidoči, ki se iz mesta vračajo domov, naletijo na nezavestnega moškega. Je mrtev? Očitno še diha. Rešilec, urgenca. Kdo je ranjenec? Je brezdomec? Policijska preiskava se zatakne zaradi stare, zguljene osebne izkaznice. Imena se ne da razbrati, Nowak pa je najpogostejši priimek na Poljskem.

Naslovna kratica NN torej lahko označuje nomen nescio (lat. ’imena ne vem’), lahko pa se nanaša na začetnici delov knjige, iz katerih je zgrajen roman: Nihče in Nič. V poglavju Nihče ob spremljavi molka neznančevega ugašajočega življenja prebiramo monologe trgovskega potnika Artija, prodajalke Mariole in salonskega aktivista Reszke - Grba, nazadnje pa se ustavimo še pri Jerzakovem stricu, zagrizenem antisemitu, pri katerem zasilno prenoči Grb. Poglavje Nič prinaša učene zapise avtorjevega alter ega, kulturnega antropologa dr. Franciszka Jerzaka. Ta za razliko od prejšnje druščine ni več anonimnež, saj uči na univerzi – a kaj ko ga muči nihilizem …

Izpovedi slehernikov z različnih stopničk družbene lestvice se spletajo v polifonijo glasov poljskega kapitalističnega mravljišča. S spretnimi slogovnimi prijemi, kot so stanu in izobrazbi primerne pravopisne, slovnične in leksikalne napake, je avtorju uspelo ustvariti realistične, a karikirane jezikovne portrete pripadnikov srednjega in najnižjega družbenega razreda. Življenja protagonistov so banalna, a zato nič manj boleča. To velja tudi za dr. Jerzaka, ki je sicer gmotno preskrbljen in obvlada orodja za razumevanje družbe, vendar se zdi še bolj predvidljiv in osebno izgubljen.

Kot izpostavlja Wojciech Rusinek, je Franczak posegel po preizkušenih pripovednih in stilističnih »ekscesih«, kot so množenje perspektiv, slogovna raznorodnost, parodija družbenih diskurzov, odsotnost izrazitega narativnega ogrodja in eksperimentiranje z zapisom, po drugi strani pa je poskrbel, da to ne preglasi berljive refleksivne plasti. Tako se NN bere kot ironična narativna igra, pa tudi kot poročilo o duhovnih temeljih sodobnosti. Franczak ni le mojster stilizacije sociolektov, temveč spretno beleži tok zavesti protagonistov, ki ga usmerjajo njihove kognitivne omejitve, čustva in učinkovanje opojnih snovi. Pri tkanju pripovedi pripravi kar nekaj narativnih presenečenj oz. zased, s katerimi drži bralčevo pozornost in ga sili, da se otrese pričakovanja preproste pripovedne sheme. Atmosfera te jezikovno-psihološke simfonije je precej turobna, a nikakor ne sentimentalna: ob komični banalnosti in ironiji, ki buhata izmed vrstic, se bralec ves čas muza.

NN je zadnji del trilogije, v kateri stranski liki ene knjige stopajo v prvi plan naslednje knjige in prevzamejo vlogo pripovedovalca. V Nečloveški komediji zgodbo o sodobnem zločinu in kazni, a tudi o teži odločitev in odgovornosti pripoveduje uporniški pisatelj Emil, v romanu Da capo – mračni pripovedi o družinskem nasilju, čustvenem hladu in ujetosti v družbene in spolske vloge – pa svojo zgodbo opiše Emilov konformistični brat Kamil.

Tatjana Jamnik

Jerzy Franczak (1978) je poljski prozaist, esejist in literarni zgodovinar. Zaposlen je na Oddelku za polonistiko Jagelonske univerze v Krakovu, kjer predava antropologijo literature in kulturologijo. Na poljski nacionalni televiziji je vodil oddajo o novih knjigah, še vedno ureja knjižno prilogo tednika Tygodnik Powszechny.

V letih 1997–2006 je objavil več knjig poezije, v katerih je kritika prepoznala nadrealizem in smer t. i. drzne imaginacije. Prozne zbirke Tri prigodbe (Trzy historye, 2001), Ognjemeti (Szmermele, 2004), Trobilo in druge zgodbe (Szczekaczka i inne opowiadania, 2012), Sainte-Fabeau (2017), Dan samosti (Święto odległości, 2018) in Osem (Osiem, 2023) so kritiki pozdravili kot poljsko različico postmodernizma. Pastiš, parodija in medbesedilne igre so značilne tudi za njegove romane: Kabino za pomerjanje (Przymierzalnia, 2008), ki jo je stroka pohvalila kot provokativen »antiroman«, trilogijo Nečloveška komedija (Nieludzka komedia, 2009; slov. 2014), Da capo (2010; slov. 2018) in NN (2012; slov. 2024) ter roman Eksplozija (Eksplozja, 2022).

Izdal je znanstvene monografije Resnica o neresničnosti (Rzecz o nierzeczywistości, 2002) o Sartru, Gombrowiczu in Nabokovu, Iskanje realnosti (Poszukiwanie realności, 2007) o poljski modernistični prozi, Tavajoče besede (Błądzące słowa, 2017) o Jacquesu Rancièru in filozofiji literature ter zbirki študij o sodobni literaturi in filozofiji Stroj za mišljenje (Maszyna do myślenia, 2019) in Neprištevno (Niepoczytalne, 2019). Njegovi feljtoni in eseji o eksistencialnih temah so izšli v zbirkah Gravitacije (Grawitacje, 2007) in Cvetke (Kwiatki, 2010). V tandemu s krakovskim likovnikom in grafikom PIO-jem (Piotrom Kalińskim) pripravlja happeninge in nizkonakladne umetniške publikacije, t. i. bestlookerje.

Za svoje izjemno delo je prejel Grochowiakovo in Czyczevo nagrado, nagrado Premio Tivoli ter štipendijo mesta Krakov in revije Polityka.

Prevajalka Tatjana Jamnik (1976) je tudi pesnica, pisateljica, učiteljica slovenščine kot tujega jezika, lektorica, urednica in založnica. Leta 2009 je prejela priznanje za mlado prevajalko, 2019 pa še Sovretovo nagrado. Prevaja zlasti češko in poljsko prozo, poezijo in dramatiko (A. Berková, R. Denemarková, E. Bondy, L. Fuks, J. Katalpa, M. Urban, P. Brycz, J. Němec, A. Bolavá, I. Myšková, R. Sikora, P. Zelenka, J. Malík; S. Lem, M. Witkowski, D. Masłowska, J. Franczak, P. Bednarski, A. Tuszyńska, A. Wiedemann, M. Fertacz, A. Jakimiak, H. Klimko-Dobrzaniecki) ter besedila s področja humanistike.

Prelistaj knjigo:

• odlomek