Wittgensteinova predavanja

Wittgensteinova predavanja
Cambridge, 1932–1935
Iz zapiskov Alice Ambrose in Margaret Macdonald
Prevedla in spremno besedo napisala Varja Štrajn
Strokovni pregled: Jelka Kernev Štrajn
Jezik: slovenščina
Št. strani: 334
Format: 140x216 mm
Vezava: mehka
Založba: KUD Police Dubove
Leto izdaje: 2024
Zbirka: Uvid, 6
ISBN 978-961-7020-86-1

Dela Ludwiga Wittgensteina, znamenitega avstrijskega filozofa in enega najprodornejših mislecev 20. stoletja, se uvrščajo v sam vrh svetovne filozofije. Predavanja, ki jih je Wittgenstein imel na Univerzi v Cambridgeu, sodijo v srednje obdobje njegovega ustvarjanja in so pomemben vezni člen za razumevanje Wittgensteinove misli v njegovem celotnem opusu.

Knjiga Wittgensteinovih predavanj od leta 1932 do 1935, ki sta jih zabeležili njegovi slušateljici Alice Ambrose in Margaret Macdonald, izdana pa je bila leta 1979, je pomemben prispevek, ki pojasnjuje vez med Wittgensteinovo zgodnjo (Logično-filozofski traktat, 1921) in pozno filozofijo (Filozofske raziskave, 1953). V predavanjih Wittgenstein tematsko načenja teme, ki jih razvije in podrobneje razdela v poznih delih, kot so npr. gramatična pravila, jezikovne igre, pomen besed, solipsizem, kavzalnost, verifikacija, narava stavka in kritika Avguštinove filozofije. Skupaj z Modro in Rjavo knjigo, ki sta v slovenščini v prevodu Erne Strniša izšli leta 2016 pri založbi Krtina, Wittgensteinova predavanja tvorijo nepogrešljiv vir za razumevanje idej in razvoj Wittgensteinove pozne misli. Modra in Rjava knjiga, ki ju je po nareku zapisala Alice Ambrose, ter pričujoča predavanja so bila zapisana sočasno. Alice Ambrose je z zapiski Wittgensteinovih predavanj dejansko dopolnila teze Modre in Rjave knjige. Prav zato so ti zapiski neprecenljivi, saj jih je zapisala in zbrala oseba, ki je bila z Wittgensteinom ves čas v tesnih stikih in ga je osebno zelo dobro poznala, Wittgenstein pa ji je zaupal do te mere, da ji je narekoval pretežni del Modre in Rjave knjige.

Ludwig Wittgenstein se je rodil 26. aprila 1889 na Dunaju, kot najmlajši izmed osmih otrok vodilnega avstrijskega proizvajalca jekla. Do štirinajstega leta se je šolal doma, nato je študiral matematiko in naravoslovje v avstrijski šoli, kasneje pa še dve leti strojništvo v Berlinu. Leta 1908 se je v Angliji vključil v aeronavtične raziskave. Na Univerzo v Manchestru se je vpisal kot študent raziskovalec in delal v inženirskem laboratoriju. Po seznanitvi s knjigo Bertranda Russella Zakonitosti matematike (The Principles of Mathematics, 1903) je leta 1911 to univerzo zapustil, da bi skupaj z Russellom proučeval matematično logiko v Cambridgeu.

Tu je ostal vse do leta 1913, ko je odpotoval v norveški Skjolden, kamor se je umaknil v osamo, da bi lahko v miru raziskoval logiko. Ob izbruhu prve svetovne vojne se je pridružil avstrijski vojski in kot artilerijski častnik služboval tako na vzhodni kot na zahodni fronti. Z vprašanji filozofije in logike se je ukvarjal tudi med vojno, misli si je zapisoval v zvezke. Ob koncu vojne je rokopis poslal Russellu, ki mu je poiskal založnika. Logično-filozofski traktat (Logisch-philosophische Abhandlung), objavljen leta 1921, je bil vsesplošno občudovan. Delo pokriva najrazličnejše teme: naravo jezika, meje izrečenega, logiko, etiko in filozofijo, vzročnost in indukcijo, jaz in voljo, smrt in mistično, dobro in zlo.

Ko se je Wittgenstein leta 1919 vrnil iz vojske, je najprej razdal premoženje, ki ga je podedoval po očetu, in se odločil za skromno in preprosto življenje. Zaradi občutka, da po objavi Traktata ne more ničesar več prispevati k filozofiji, je začel iskati nov poklic. Sprva je nekaj let učiteljeval na osnovni šoli v avstrijski vasici Trattenbach, nato se je posvetil vrtnarjenju in arhitekturi.

Leta 1929 je začutil, da bi se lahko ponovno lotil ustvarjalnega dela v filozofiji. Vrnil se je v Cambridge, kjer je postal član Trinity Collegea. S svojimi predavanji in širokim obtokom zapiskov, ki so jih pripravili njegovi študenti, je postopoma začel bistveno vplivati na filozofsko mišljenje po vseh angleško govorečih deželah sveta. Leta 1936 je začel pisati svoje drugo najpomembnejše delo, Filozofske raziskave (Philosophische Untersuchungen).

Leta 1939 je postal profesor filozofije na Univerzi v Cambridgeu. Med drugo svetovno vojno je Cambridge zapustil in delal kot strežnik v londonski bolnišnici Guy, nato pa še kot asistent v laboratoriju bolnišnice Royal Victoria. Leta 1944 se je vrnil v Cambridge kot profesor filozofije, a je leta 1947 od profesure odstopil. Filozofske raziskave je dokončal leta 1949, vendar je naročil, naj izidejo šele po njegovi smrti.

V letih, ki so mu preostala, je Wittgenstein pogosto bolehal, leta 1949 so ugotovili, da ima raka. Umrl je 29. aprila 1951 v Cambridgeu. Filozofske raziskave so bile objavljene leta 1953.

Varja Štrajn je zaposlena kot raziskovalka na Ennoemi, inštitutu za jezikovne, filozofske in družboslovne raziskave, med letoma 2020 in 2022 pa je bila asistentka na Inštitutu za civilizacijo in kulturo (ICK), kjer se je v okviru raziskovalnega programa Raziskave kulturnih formacij ukvarjala z Wittgensteinovo etiko in estetiko ter organizirala mednarodni simpozij ob stoletnici izdaje Logično-filozofskega traktata.

Leta 2017 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktorirala na temo Wittgensteinove filozofije jezika in Fregejeve semantične teorije. Istega leta je izšla tudi njena monografija Smisel stavkov v Wittgensteinovi filozofiji. Sodelovala je na številnih filozofskih simpozijih doma in v tujini. Je avtorica člankov s področja filozofije jezika, racionalizma, metafizike, estetike in etike.