J. G. Ballard: Kristalni svet

Angleški zdravnik Edward Sanders odpotuje v fiktivno republiko Kamerun, ki jo upravlja francoska vojska, da bi sredi pragozda poiskal kliniko, kjer delata njegova prijatelja, zakonca Clair. Osrednjo gospodarsko panogo, kop diamantne rude, v celoti nadzorujejo evropske korporacije. Ko Sanders prispe v Port Matarre, naleti na skrivnosten pojav – nekakšen virus oziroma rastlinska kuga transformira pokrajino, živa bitja in sploh vse, kar pride z njo v stik, v kristal. Zdi se, da se ta postopek odvija z neobičajno hitrostjo; kmalu so namreč prizadeti tudi drugi deli planeta. Kar kristalizira, preide v stanje nekakšne hibernacije. Edino, kar lahko do neke mere upočasni proces kristalizacije, so dragulji. Zaradi nebrzdane eksploatacije in tihotapskih mrež pa postajajo dragulji vse redkejši in vrtoglavo dragi. Postkolonialna problematika se tako premeša z distopijo, ali pa obratno, bralec se giblje po trhlih tleh nenehno spreminjajočega se sveta zavesti in form. Ballard preigrava še enega od scenarijev apokaliptične katastrofe, ki jo povzroči človeštvo z neizprosnim izkoriščanjem naravnih virov. Mati Narava se človeškemu početju ultimativno upre, človeka uniči, da bi sama preživela in se obnovila iz lastne sile.

 

Ballardovo simbolno upovedovanje afriškega sveta lahko beremo tudi kot metaforo premišljevanja o prostoru in času. Sooča nas z dilemo, kaj bi se zgodilo, če bi se tako prostor kot čas na videz ustavila, in katere vrednote in veščine bi v tem primeru postale ključne za preživetje. Človek v svojem absurdnem prepričanju, da je krona stvarstva, pogosto izgublja izpred oči širšo sliko: v primerjavi z vesoljem je Zemlja le neznaten drobec prahu. Morda lahko na življenje na našem planetu vplivajo tudi naključni dogodki, ki so se zgodili nekje v vesolju in jih človek ni zmožen zaznati in razumeti, kaj šele predvideti ali se pred njimi zavarovati? Poleg kritike zavoženih (post)kolonialnih razmer se roman tako loteva temeljnih vprašanj človeštva in krhkosti njegovega obstoja.

J. G. Ballard se je rodil leta 1930 v Šanghaju. Po napadu na Pearl Harbor so družino zaprli v taborišče za tujce, od koder so se šele leta 1946 vrnili v Anglijo. 

 

Leta 1962 je objavil svoj prvi roman Potopljeni svet (The Drowned World), ki sta mu sledila spekulativna romana Goreči svet (The Burning World, 1964), pozneje objavljen kot Suša (The Drought, 1965, slov. 2014), in Kristalni svet (The Crystal World, 1966), s katerimi je vpeljal literarni stil, ki je po njem celo dobil naziv ballardovski in označuje »distopično modernost«. 

 

Izkušnje iz kitajskega taborišča je povzel v romanu Imperij sonca (Empire of the Sun, 1984), po katerem je režiral film Steven Spielberg, zanj pa je dobil tudi vrsto nagrad (Black Memorial Prize, Booker Prize). Leta 1991 je napisal njegovo nadaljevanje Prijaznost žensk (The Kindness of Women). Omeniti je treba vsaj še postmodernistični roman Razstava krutosti (The Atrocity Exhibition, 1970), ki so ga primerjali z romani W. S. Boroughsa, »skrajno kontroverzni« Trk (Crash, 1973), po katerem je posnel film David Cronenberg, ter Stolpnico (High-rise, 1975), ki je bila filmsko upodobljena v režiji Bena Wheatleyja. 

 

Ballard je umrl leta 2009 v Londonu.