Egon Bondy: Invalidna sorojenca

Roman Invalidna sorojenca, ki ga je Egon Bondy dokončal februarja 1974, v obdobju najturobnejše normalizacije, in je do žametne revolucije krožil v obliki ilegalnih izdaj (samizdatov in eksilske izdaje založbe Sixty-Eight Publishers iz leta 1981), je eno najpomembnejših del sodobne češke proze. Napisan je v znanstvenofantastičnem podžanru distopije in se v marsičem navezuje na Orwellov roman 1984.
Knjiga je veljala za »biblijo« češkega undergrounda, ki je v njej prepoznal svoj alternativni življenjski slog in zavestno odločitev za obstranstvo oz. namerni izstop iz politiziranega mainstreama, pa tudi posmeh potrošniškim idejam policijske države, predvsem pa cenil rahlo parodiranje znanstvene fantastike, v katero so organsko vpletene filozofske teme. Danes se roman seveda bere nekoliko drugače, a je dovolj nadčasoven, da nagovori tudi nas. Avtor namreč obravnava duhovno in ekološko krizo, v kateri lahko prepoznamo realnost sodobnih totalitarizmov, ter premišlja o ekologiji, družbi, človeški n(a)ravi in analizira revolucije, pri čemer se sprašuje, zakaj družba po revoluciji znova zdrsne v stare tirnice.

Zgodba se dogaja okoli leta 2600 na koščku kopnine, ki jo polagoma preplavlja brozga z odpadki, ostalimi za prejšnjimi generacijami. Družbo, v kateri živita glavna junaka, sorojenca A. in B., sestavljajo častniki, njihovi pobebavljeni podrepniki, imenovani prizadeteži, navadni državljani, ki nekritično upoštevajo ustaljeni red, in invalidi – skupina, nastala iz intelektualcev, ki jih je socialistična družba izločila.

Čeprav je avtor uporabil tradicionalno shemo romana anticipacije, je njegova pripoved groteskna, do absurda pritirana slika konsolidirane družbe. Medtem ko se je večina prebivalstva odpovedala potrebi po svobodi in uteho išče v udobnem potrošništvu, invalidi živijo predvsem bogato duhovno življenje. A učinki tehnološkega napredka in dogmatične diktature, zaradi katerih se je izgubila zavest o zgodovinski kontinuiteti, niso zaobšli niti invalidov. Pogubne moči obče pozabe se še najbolj zaveda A., ki se ji upira s študijem in pisanjem, B. pa ustvarja z likovno govorico, s slikanjem in pletenjem. 

Človek lahko v ustvarjalnosti kot snovanju biti najde neskončen vir moči – in prav to je tisto, kar gore (ali vode) premika. 

Tatjana Jamnik

 

Egon Bondy (pravo ime Zbyněk Fišer, 1930–2007) je bil pesnik, pisatelj, dramatik, filozof, prevajalec in inspirator (»guru«, »superstar«) češkega undergrounda. 

Po desetih letih bohemskega življenja je leta 1957 maturiral ter se vpisal na izredni študij filozofije in psihologije na praški Karlovi univerzi. Tam je leta 1967 doktoriral z deloma Vprašanja biti in eksistence in Uteha ontologije ter se invalidsko upokojil. V 90. letih se je preselil v Bratislavo, kjer je predaval o marksizmu in budizmu na Univerzi Komenskega (1993–1995), pisal filozofska besedila ter pel pri skupini Požoň sentimental. Umrl je zaradi opeklin iz požara, ki ga je zanetila cigareta v postelji.

Zaslovel je kot pesnik. Po naslovu zbirke Totalni realizem (1950) je bil poimenovan njegov ustvarjalni slog (z značilno ljudskim, namerno okornim jezikom), s katerim se je oddaljil od nadrealizma in ga v 70. letih stopnjeval s poetiko »mučne poezije« (prvoplanske rime, klišeji, jezikovna komika, provokativne izjave). Ustvaril je okrog 20 proznih del, ki jih literarna veda razvršča v štiri tematske sklope: znanstvenofantastični oz. distopični romani, aktualizirane »podobe« iz preteklosti, filozofski esej ali dnevnik in življenje v povojni ČSSR. Pisal je tudi gledališke igre ter prevajal literaturo in filozofijo (Morgenstern, Fromm, Mao Cetung, Tao te čing).

Bondy je eden najizvirnejših in hkrati najkontroverznejših čeških filozofov. Ukvarjal se je zlasti z ontološkimi vprašanji; marksistično materialistično teorijo je skušal preseči t. i. nesubstancialni model. V letih 1977–1989 je napisal 13 samizdatskih zvezkov z naslovom Opombe k zgodovini filozofije. 

V slovenščino je preveden njegov roman Bratje Ramazovi (1985; slov. 2014). Za Invalidna sorojenca je leta 1981 prejel nagrado Egona Hostovskega.

 

Prevajalka Tatjana Jamnik (1976) je tudi pesnica, pisateljica, lektorica, učiteljica slovenščine kot tujega jezika, urednica in založnica. Leta 2009 je prejela priznanje za mlado prevajalko. Prevaja zlasti poljsko in češko prozo, poezijo in dramatiko ter besedila s področja humanistike.

 

Prelistajte knjigo: