Olga Tokarczuk: Jakobove bukve NOBELOVA NAGRADA 2018

Dobro stoletje po pomorih Hmelnickega, ki še niso potonili v pozabo, se med revnimi podoljskimi Židi, ki čakajo na Mesijev prihod, pojavi mlad prerok iz Smirne in začne glasiti heretične ideje, ki njegovim sledilcem omogočijo nepričakovan družbeni vzpon v svetu neenakosti ter verskih in rasnih predsodkov. »Lažni Mesija« Jakob Frank, nadaljevalec tradicije slovitega Sabataja Cvija, je skrivnostna, kontroverzna osebnost, saj pri iskanju prave vere in poti za svoje ljudstvo ne izbira sredstev. Je dokončna konverzija frankistov v krščanstvo poskus doseči Boga po drugi poti, skozi greh in transgresijo, ali pragmatična politična poteza? Olga Tokarczuk slika to neverjetno zgodovinsko epizodo na velikem platnu širše poljske družbe s pozornostjo za detajle vsakdanjega življenja in spoštovanjem zgodovinskih dejstev – s citatnimi fragmenti iz ohranjenih frankističnih spisov večkrat na meji dokumentarnega – ter z veliko psihološke pronicljivosti, domišljije in empatije ustvarja enkratne življenjske zgodbe.

Roman Jakobove bukve združuje zgodovinsko snov z moderno občutljivostjo. Ko pisateljica izpisuje narobno stran Sienkiewiczeve kanonične interpretacije poljske preteklosti iz Trilogije, dekonstruira podobo narodove slave ter jo nadomešča s pripovedjo o kolonialnih razmerjih ter socialni prikrajšanosti pripadnikov številnih družbenih slojev, med njimi drugovercev ali tlačanov ... Kot pravi sama: »(...) nobene zgodovine ni, so samo življenja ljudi. Zgodovino tvorijo mali dogodki, posamični človeški časi, človeška telesa, njihovo minevanje, njihove bolezni, njihove ljubezni.« Ko zgodovino pripoveduje skozi mikrozgodbe, je posebej pozorna na – z besedami Virginie Woolf – »skrivnostna, tiha, nepredstavljena življenja«, kot življenja žensk ali živali. V tako pripovedovani zgodovini uziramo problematiko svojega časa: vprašanja položaja žensk in feminizma, antisemitizma, homoseksulnosti, kolonializma in razredne razslojenosti, odnosa do drugega in drugačnosti, pa celo vegetarijanstva ali kontracepcije, da ne omenjamo religioloških in literarnih razprav ... Na Franka, njegovo doktrino in biografijo gledamo z več perspektiv, od katerih sta najopaznejši pogled kronista Nahmana in Jente, opazovalke, ki na meji med življenjem in smrtjo izstopa iz svojega sibilskega telesa in lebdi visoko pod nebesom, od koder, čisto zrenje, motri predstavo, ki se odvija pod njo, ter v eni zavesti osredotoča prostranstva dogajalnega časa in prostora.

Jana Unuk

Olga Tokarczuk (1962, Sulechów), danes najbolj priznana poljska pisateljica, je študirala klinično psihologijo na Varšavski univerzi in delala kot psihoterapevtka, vodila je lastno založbo Ruta in delavnice kreativnega pisanja na krakovski Jagelonski univerzi ter na Opolski univerzi, je med pobudniki vroclavskega Festivala zgodbe. Živi v Vroclavu. Napisala je devet romanov: Potovanje ljudi knjige (1993), E. E. (1995), Pravek in drugi časi (1996, slov. 2005), Dnevna hiša, nočna hiša (1998, slov. 2005), Zadnje zgodbe (2004), Ana In v grobnicah sveta (2006), Beguni (2007, slov. 2010), Pelji svoj plug čez kosti mrtvih (2009, slov. 2014) in Jakobove bukve (2014), novelistični zbirki Omara (1998) in Igra na veliko bobnih (2002) ter esejistični deli Punčka in biser (2001) in Trenutek medveda (2012). Posebnost njene postmodernistične poetike sta močno izražena potreba po transcendenci in odpoved linearni pripovedi. Slednjo v inovativni formi »konstelacijskega romana« nadomeščajo interpretacijsko odprti prizori in podobe, ki se sestavljajo v koherentno celoto šele v bralčevi zavesti. Arhetipskost podob, ki pogosto zrcalijo mitične vzorce, ustreza pisateljičini želji predstaviti totaliteto sveta – resničnost, ki zaobsega tudi sanje, duševnost, osebno in kolektivno nezavedno, vizije. Prejela je veliko literarnih nagrad, mdr. nagrado Zveze poljskih založnikov za prvenec (1995), nagrado Sklada Kościelskih (1997), dvakrat Nike (2008 za Begune in 2015 za Jakobove bukve), petkrat Nike bralcev ter vilenico (2013).

Jana Unuk prevaja leposlovje in humanistiko iz poljščine, srbohrvaščine in angleščine, je Sovretova nagrajenka (2006). V njen prevajalski opus sodi mdr. poezija pripadnikov poljske pesniške šole 20. stoletja, med njimi C. Miłosza in W. Szymborske, dela osrednjih sodobnih poljskih prozaikov (M. Tulli, P. Huelle, A. Stasiuk, H. Krall, J. Dehnel, I. Karpowicz itd.), bosanskega romanopisca D. Karahasana, iz angleščine V. Woolf in I. B. Singerja. Sestavila je pet obširnih izborov ljudskih pravljic za otroke.

Prelistajte knjigo:

• odlomek
• kazalo