Iztok Osojnik: Vohun

Iztok Osojnik
Vohun: tehnonovela
Ilustriral Iztok Osojnik
Jezik: slovenščina
Št. strani: 128
Format: 120x190 mm
Vezava: mehka
Založba: KUD Police Dubove
Leto izdaje: 2024
Zbirka: Trans-, 6
ISBN 978-961-7020-95-3

Vohun je vohunski roman z nepričakovanim zapletom in razpletom. V prvem planu spremljamo Amisa Kosygina, lokalnega ovaduha, ki zbrane podatke pridno pošilja v centralo tajne službe. Ker je oldtajmer, se že kar težko znajde v informacijskem kaosu, kjer se viri podatkov iz fizičnega, snovnega sveta čedalje bolj selijo v virtualna prostranstva svetovnega spleta. »Priznam, da […] ne uporabljam niti najpopularnejših družabnih omrežij, kaj šele tačrnih, tako da težko prihajam do resničnih podatkov o neresničnih zadevah in do neresničnih podatkov o resničnem dogajanju,« potarna Amis Kosygin. Postopoma se nam začne svetlikati, da Kosygin ni navaden vohun, temveč analitik. Čeprav ni več jasno, ali to počne za naročnika ali samo zase. Skratka, Kosygin ima bogato, refleksije polno notranje življenje, ki si ga vestno zapisuje v beležnico.

Ali pa je tisti, ki si zapisuje, avtor? To zaslutimo ob premišljanju o žanrskih pravilih vohunskega romana, ki jih pripovedovalec raztrančira na prafaktorje, da bi nazadnje razkril, da njegov roman to zagotovo ne bo. Predvsem pa pod drobnogled vzame literarno umetnost in umetnost nasploh, pri čemer secira njuno vlogo v krasnem novem svetu, kjer lomasti umetna inteligenca.

Glavna junaka te knjige sta tako literatura in jezik. Jezik je zveza koncepta in izraza (signifié in signifiant), vselej v družbi konotacije, ki daje piko na i pomenu oziroma smislu. Toda kaj je smisel? Kot že vemo iz Maratona puhlosti in nesmislov, Osojnik od bralca pričakuje, da v njegovih tekstih ne išče smisla, saj »se polno in izpolnjeno življenje ne hrani z vdiranjem iz zunanjosti v notranjost, ampak se kot notranja presežnost izpolnjuje v zunanjem delovanju«. Bralcu tako spodmakne kamen, na katerega je bil doslej vajen stopiti, prepričan, da človek svet spoznava tako, da si ureja delce kaosa v zanj smiselne celote. Namesto tega bralca povabi, naj se otrese vnaprejšnjih predstav in poleti. Krila so pač namenjena letanju.

Je človek še človek, če neha iskati smisel? In kaj je jezik brez smisla? Knjiga je napisana tako, da se bralcu vse izmika. Izmika se smisel, izmika se pripoved, izmika se avtor, izmika se junak. Bralec je vržen v vodo, kjer ni nobenih oprimkov, nobenih otočkov, na katerih bi se mogel zazibati v spanec nevednosti. Besedilo ga sili, da oči obrne vase in začne iskati (zenbudistično) praznino. Ta je pogoj za svobodno, strastno ustvarjalnost. »[S]trast (gon) vre iz globokih vrelcev telesa, človeka goreče razvnema in zdravo pretresa.«

Osojniku je uspelo iznajti način, kako razgaliti novorek sodobnih oblastnih struktur. Obračati besede kakor rokav. Glavni fokus njegovega raziskovanja potemtakem niso ne zarote ne teorije zarote, ki jih zavoljo kaljenja vode podtikajo tajne agencije v službi globalistov. Zanima ga, kako z jezikom ustvariti protiorožje, s katerim bi človeštvo končno odpravilo manipuliranje množic in preprečilo zlorabo prvotno plemenitih idej za gradnjo morilskih ideoloških aparatov.

Pravi junak tega konceptualnega romana, preoblečenega v vohunsko srhljivko, je tako bralec – naključni vohun v trgovini s porcelanom, ki iz razbitih drobcev sestavlja novo celoto, v katero vliva lastni, avtentični smisel. Brez bralčevega vložka tekst ostaja zgolj kaos črepinj, ki čakajo, da jim nekdo vdahne svoj prenovljeni smisel. Avtor je le vodič, ki bralca pripelje v trgovino s porcelanom, nato pa reče: »Čas je, da tudi jaz izginem […] in izparim neznano kam.«

Bralka

Iztok Osojnik (1951) je pesnik, pisatelj, esejist, komparativist, filozof, antropolog, alpinist, slikar, svetovni popotnik in književni prevajalec. Diplomiral je iz primerjalne književnosti (pri profesorju Dušanu Pirjevcu), podiplomsko študiral v Osaki na Japonskem in doktoriral iz zgodovinske antropologije na FHŠ Univerze na Primorskem.
Je začetnik vrste umetniških gibanj (podrealizem, Garbage Art (Kjoto), Papa Kinjal Band, Hidrogizme itn.) ter številnih umetniških ustanov ali festivalov (Galerija Equrna, Trnovski terceti, Pogovori v Vili Herberstein, Vilenica, Revija v reviji, Simpozij Miklavža Ocepka, Zlati čoln itn.). Je tudi ustanovni član odmevne umetniške glasbeno-literarne skupine IGNOR.

Doslej je izdal več kot 30 avtorskih knjig poezije, nazadnje zbirke Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije (2020), Maraton puhlosti in nesmislov (2020) in 2021 (2022), romane Srčeva desetka (1992), Melinda Podgorny (1998), Zgodba o Dušanu Pirjevcu in meni (1999), Temna snov (2005), Svinje letijo v nebo (2012) in Newyorška trilogija (2019), zbirko kratke proze Nenavadne zgodbe dona Jesusa Falcãa (2022), zbirke esejev in študij Nasmeh Mone Lize (2005), Homo politicus (2006) in Symposia (2015) ter znanstveno monografijo Somrak suverenosti (2013). Poleg tega redno objavlja razprave s področja komparativistike, filozofije in politične teorije v slovenskih in mednarodnih znanstvenih revijah in zbornikih. Njegova besedila so prevedena v več kot 25 jezikov.

Za svoje delo je prejel vrsto uglednih domačih in mednarodnih nagrad: Župančičevo nagrado (1992), Jenkovo nagrado (1997), Veronikino nagrado (1998), italijansko nagrado Furlanije-Julijske Krajine za poezijo (2002), hrvaško Lucićevo nagrado (2004), mednarodno literarno nagrado KONS (2011), nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti (2018) in zlatnik poezije (2022).

Prelistaj knjigo:

• odlomek
• kazalo